Rešitve za bolj kakovostno prst

V zgodovini kmetijstva je veliko primerov načrtne izgradnje humusa po vsem svetu. Vikingi in germanska plemena so si prizadevala izboljšati rodovitnost prsti. »Plaggenesch« je vrsta prsti, ki se je razvila okoli današnjega Osnabrücka. V 12. in 13. stoletju so ljudje svojo peščeno, slabo rodovitno prst bogatili z organskim materialom. Kosili so travo in ukoreninjeno zgornjo plast prsti uporabili kot steljo v hlevih za živino. Tako so postopoma živalski gnoj, kuhinjski odpadki in pepel obogatili trate. V poznem 19. stoletju so industrijska mineralna gnojila nadomestila tradicionalne tehnike in starodavno znanje, za katerega je danes ponovno vse več zanimanja.

Idejo o regenerativnem kmetijstvu so razvili pionirski kmetje, znanstveniki in združenja za kakovostno prst. Robert Rodale, kmet iz Združenih držav Amerike, je v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja skoval izraz "regenerativno ekološko kmetijstvo", da bi razlikoval svoje metode od drugih pristopov trajnostnega kmetijstva. Korenine regenerativnega kmetijstva segajo vse do Rudolfa Steinerja in njegovega kmetijskega tečaja, iz katerega je v dvajsetih letih prejšnjega stoletja nastalo biodinamično kmetijstvo.

Regenerativno kmetijstvo obnavlja in izboljša naravne cikle, pri čemer se močno osredotoča na skrb za prst. Aktivira in krepi življenje v prsti. Tako se humus obogati z organsko vezanim ogljikom. Zemlja je posejana vse leto, na primer s podsetvijo ali vmesnim posevkom glavnih poljščin, kot so žita, koruza ali repica. Zeleni gnoj, imenovan tudi živa zastirka, posevki ali pokrivni posevki, se lahko uporablja tudi za premostitev časa kot del kolobarjenja med dvema glavnima posevkoma. Pogosto so to stročnice, kot je rdeča detelja. Nase vežejo dušik iz zraka in povečajo rodovitnost prsti. Čeprav listje rastlin odmre, njihov koreninski sistem v prst še naprej dovaja vodo in hranila. Rastline z globokimi koreninami hranijo prst bolje kot oranje. Ugodni učinki so veliko globlji od oranja, saj lahko korenine segajo tudi nekaj metrov globoko v zemljo. Pri uporabi zelenega gnojila se kmetijska zemljišča obdelujejo le, kadar je to potrebno, pa še to zelo plitvo. Plitko strojno obdelavo prsti optimalno dopolnjujejo globoke korenine rastlin, kar ne moti strukture plasti. Življenje v prsti se tako razvija v svojem ritmu, kar se da nemoteno.

Regenerativne kmetijske prakse so tako raznolike kot področja, kjer se uporabljajo. Z leti se je uveljavilo več različic permakultura, agrogozdarstvo in celostno gospodarjenje s pašniki, če naštejemo le nekatere. Ti pristopi izboljšajo kakovost prsti, biotsko raznovrstnost, omogočajo boljše zadrževanje vode, zmanjšujejo erozijo in odvisnosti od kemikalij.

Ocenjuje se, da je v Nemčiji 50.000 hektarjev obdelanih po načelih regenerativnega kmetijstva – tako na ekoloških kot na konvencionalnih kmetijah

Izgradnja humusa je dolgotrajen in zahteven proces. Večina vezanega ogljika se hitro razgradi in uide v zrak kot CO2. Le majhen del ostane dolgoročno shranjen v prsti. Kljub temu imajo kmetijska tla velik potencial za vezavo ogljika in prispevajo k varstvu podnebja. Inštitut Thünen s projektom Carbon Farming raziskuje, kako to najbolje doseči.

Pri ogljičnem kmetovanju se uporabljajo metode regenerativnega kmetijstva, kjer je to mogoče. Sem spadajo gojenje poljščin, sejanje gostih, pokrivnih posevkov z globokimi koreninskimi sistemi, uporaba komposta in trdnega gnoja ter agrogozdarskih načel. Znanstveni izračuni kažejo, da se lahko v prsti vsako leto nabere od 50 do 1000 kilogramov organskega ogljika na hektar – na travnikih pa še več, dokler se ne vzpostavi novo ravnovesje. To pomeni, da bi lahko iz ozračja vsako leto odstranili od 80 do 3.600 kilogramov CO2 na hektar, kar bi ugodno vplivalo na podnebje, rodovitnost tal in biotsko raznovrstnost.

Z varovanjem prsti varujemo svoje preživetje. Narediti moramo vse, kar je v naši moči, da popravimo in pogozdimo degradirano prst – na ta način bi lahko obnovili približno dve milijardi hektarjev prsti po vsem svetu. Zdaj je pravi čas, da se združimo, izmenjamo izkušnje in začnemo z novimi projekti.

Viri:

Bodenatlas 2015, Der Boden (Susanne Dohrn), Deutsche Gesellschaft für Internationale Zusammenarbeit (GIZ) GmbH, Deutsche Welle, Deutscher Landwirtschaftsverlag, Deutschlandfunk, Energiewende-Magazin 6/2020, Europäische Umweltagentur, FiBL, Johann Heinrich von Thünen-Institut, Julius Kühn-Institut, Kreo 01/2020, Max-Planck-Gesellschaft, Nature & More, oekolandbau.de, Saatgut (Anja Banzhaf), Save Our Soils, Slow Food, Statista, Stiftung Wissenschaft und Politik, Umweltbundesamt, Was ist und wie entsteht Humus? (Schnug / Haneklaus), World Ocean Review, WWF, Zukunftsstiftung Landwirtschaft (Wege aus der Hungerkrise, 2013)